Tako, kot teče voda

Vladimir Vasiliev je predsednik in glavni inštruktor šole ruske borilne veščine v Torontu. Rodil se je leta 1958 v Rusiji. Intenzivno je treniral z vrhunskimi inštruktorji Enote za posebne operacije. Njegovo delo se razteza od desetletnega vojaškega služenja v posebni enoti Spetsnaz, do rednih prikritih nalog in misij visokega tveganja. Vladimir je prav tako treniral padalce, SWAT ekipe in elite telesne stražarje. Preselil se je v Kanado, kjer je leta 1993 ustanovil prvo šolo ruske borilne veščine izven Rusije.

Gospod Vasiliev, kje ste se naučili ruske borilne veščine Systema?

Veliko sem se je naučil v vojski, intenzivno sem treniral s svojim glavnim inštruktorjem Mikhailom Ryabkom, polkovnikom Enote za posebne operacije v Ruski vojski. V vojski sva nekaj časa delovala skupaj in vmes dosti trenirala. Pred tem sem imel izkušnje s karatejem in boksom. V Rusiji ni bilo toliko razlikovanja med različnimi stili. V glavnem je šlo za precejšnjo uporabo nog in rok [smeh]. Udeleževal sem se prvenstev in se na njih tudi dobro odrezal.

Ko sem šel v vojsko, sem se začel zavedati da, tako kot je karate efektiven na tekmovanjih, zame ni bil dovolj dober v realnem boju. Ugotovil sem, da je ruska Systema veliko učinkovitejša v realnem soočenju. Zato sem jo začel tudi intenzivno preučevati in vaditi.

Ruska Systema je bolj mobilna. V trenutku ste lahko pripravljeni. Ni nobenih kat ali vzorcev, na katere bi se morali pripravljati. V ruski Systemi sem se naučil kako se premikati in ne toliko dejanske tehnike. Tehnike se učijo korak za korakom, na način določenih vzorcev, ki nato postanejo stil. Ruska Systema se bolj osredotoča na gibanje.

Do določene mere imate prav, dobro je vaditi določene gibe vedno znova in znova. Toda če želite razumeti življenje globlje, bi morala vaša vadba biti predvsem način premikanja, in ne teočno določeni vzorci.

Tehnike so na nek način iluzija, ker je njihovo učinkovanje odvisno od zdravja vašega telesa. Toda kaj, če se poškodujete ali je ena vaša roka ranjena? Kaj če imate celo zlomljen prst? Potem tega ne morete početi. Tehnike ne bodo več tako učinkovite.

Če pa se učite, kako se gibati, ni pomembno, kateri del telesa je uporabljen.

Gibi se bolj zanašajo na intuicijo in ne toliko na tisto, kar ste zvadili in si zapomnili.

Vsakdo je za to nadarjen in naravno gibanje je najkrajša pot do učinkovitega rezultata.

Tako, kot teče voda. Vedno najde pravo pot. Fizično ni nujno vedno najkrajša, toda je pravilna. Teče po liniji najmanjšega odpora. Isto je pri naravnem gibanju, ki potujemo okrog in najdemo najbolj učinkovito pot.

Na vsako situacijo je reakcija lahko drugačna. Zato je na nek način neuporabno zapomniti si vzorce, saj je variacij v življenju neomejeno, zato ne morete biti vnaprej pripravljeni na vsako posamezno situacijo. Zato je bolje obvladati naraven način gibanja, vendar bolj intuitivno kot fizično.

Vsega skupaj sem preživel 2 leti v vojski, kot je značilno za Rusijo. Nato sem se začel specializirati na tem področju. Po odsluženi vojski sem nadaljeval še 10 let služenja pri Specialni enoti.

Bil sem usposobljen za delo s S.O.U., in tu in tam so bile skupine, ki sem jih moral poučevati. Vse se je dogajalo hkrati: treniral sem sam, inštruiral sem druge in opravljal sem naloge na terenu.

Ko se je leta 1985 v Rusiji zgodila Perestroika, je prišlo do velikih sprememb. Nekateri oddelki v vojski so se začeli zapirati in v tistem trenutku se je pokazala priložnost oditi.

Želel sem oditi in zapustiti Rusijo in nekaj časa potovati, kar sem dejansko lahko uresničil.

Pristal sem v Kanadi in spoznal ženo Valerie, ki je že bila kanadska državljanka. Po tem, ko sva se poročila, sem ostal v Kanadi in sedaj imava tri otroke.

V Kanadi sem odprl šolo; kajti to je bilo tisto, kar sem znal početi. Seveda sem potreboval tudi službo za vzdrževanje družine. Začel sem v telovadnici s parimi udeleženci.

Kmalu so ljudje opazili, kaj lahko počnem in me vzpodbudili, da odprem šolo. Začelo se je z nečim majhnim, nato se je razvijalo in raslo, sedaj pa smo že praznovali deseto obletnico.

Ne gre mi v račun, kako se lahko ruska borilna veščina, ki se osredotoča na moralo in dobro v ljudeh, povezuje z vojaško enoto, ki je usposobljena za ubijanje. Kako se lahko ti dveopciji kombinirata?

Obstajajo različne specialne enote in glavni namen kateregakoli moralnega sistema je obramba domovine. To pa sploh ni greh. Oni so bojevniki, ki morajo zaščititi svojo domovino. Zelo pomebno pravilo v moji enoti je bilo prizadejati kar najmanj škode.

Specialne enote so si zelo različne. Obstajajo tudi take, ki so res nore in grejo čez rob; “silaki” se radi gredo tako, toda na srečo so tudi drugi, ki imajo drugačne principe. Možje iz Specialnih enot niso tako izprijeni in ne živijo zgolj za ubijanje. Eden najljubših pregovorov Mikhaila Ryabka je: “V strelskih jarkih ni ateistov”. V vojni začneš takoj verovati v Boga, ne glede na to, kaj si bil prej. Zato veliko mož, ki sodeluje v vojaški akciji kasneje le-to analizira. In če se potrudijo pri analizi le-te, jih to pripelje bliže k Bogu.

Poleg tega ne morete predvidevati, da so vse Specialne enote v Rusiji trenirale Systemo. Samo peščica je vadila rusko Systemo. Večino ostalih Spetsnazov (članov Specialne enote) je treniralo kick boks, karate in sambo, ruski stil wrestlinga. Zelo malo jih je vadilo rusko Systemo.

Ustanovitev ruske Systeme temelji na ortodoksnem krščanstvu. Stil prihaja iz samostanov v Rusiji. V starih časov je v celotni kulturi primanjkovala samostanov. Naselja so se gradila na bregovih rek in jezer.

Naselja so vedno vsebovala trdnjavo, glavna stavba v njem pa je vedno bila cerkev. Ljudje, ki so branili to trdnjavo so bili menihi, verniki in ravno zato je ustanovitelj tega borbenega duha v resnici krščanstvo.

Bojevniki, ki so se udeleževali bitk so v resnici branili svojo deželo. Ko so postali starejši, so odšli živet v samostan in poučevat mlajšo generacijo. Zaradi tega vse temelji na veri.

Bojevniki so si želeli oditi v samostane, da bi se kesali za svoje grehe in nadaljevali bojevanje z zlom na duhovni ravni, skozi molitev in pravično življenje.

Bistvena lastnost, ki jo vsakdo mora razviti – navadna oseba ali bojevnik – je ponižnost. Drugače naše dežele ne bi bilo. Če ne razvijaš skromnosti, končaš z razvijanjem ponosa, kar pa je uničujoče tako zate kot tudi za svet okoli tebe.

Pravzaprav sploh ni veščina, gre bolj za sistem. Zato se tudi imenuje sistem. Terminološko jo je običajno imenovati borilna veščina, toda je precej več kot to. Povečuje vse stopnje človeških zmogljivosti in razvija vse naše fiziološke sisteme. Razvija tako dihalni sistem, kroženje, muskulaturo, skelet in prebavne poti. Vsi telesni sistemi se razvijajo na naraven način, nato pa se razvoj nadaljuje v psihološki fazi in vaši psihi. Stopnja, ki sledi, vas pripelje bliže k Bogu, razvije vaš duh. Da vam moč in čut za pravičnost. In ravno zato ni zgolj veščina, je celoten sistem. Je kot življenje.

To je res zelo velika odgovornost, ker ti ljudje vedno znova postavljajo vprašanja. Pridejo, ker iščejo nekaj in ne zgolj znanja samoobrambe. Glavna odgovornost je v tem, da si sam dober človek; skromen, ne domišljav, brez želje po impresioniranju kogarkoli… poskušati zgolj izboljšati sebe. To je največ kar lahko storiš za ljudi. Takoj ko začneš zase delati pravo stvar, potem tudi doženeš pravo resnico, ki jo lahko nato podaš naprej drugim.

Menim, da ne poučujem ničesar agresivnega. Vse tehnike so zgolj delo. Pokažem le, kako uporabljati nož in v tem ni nič spornega. Ne delam živaliskih stavov ali hudobnih izrazov in v tem nasploh ni nobene agresije.

Glavna stvar, ki bi lahko bila nevarna je ta, če bi bili posamezniki spodbujeni k agresivnemu ravnanju, če bi bili nervozni in zadrti; takrat bi lahko komu škodovali.

Toda če se posameznike samo poučuje kako pravilno delovati v mirnem okolju, potem to ne ni nevarno.

Da, nož je le orodje za samoobrambo. Nihče ne bi kar tako začel tekati naokoli in rezati ljudi. Gre samo za princip samoobrambe. Kar počnem jaz, je to, da jih sprostim. Veliko ljudi namreč postane nervoznih, ko gre za orožje. Gre torej zgolj za način sprostitve in odstranjevanje nervoznosti ob stiku z nožem.

Biti resen, pomeni biti odgovoren; prevzeti popolno odgovornost za svoja dejanja in ne biti čustven. Pogosto namreč naša čustva zakrijejo resnico, zato pogosto ne vidimo odgovornosti, ki jih imamo. Samo svari pred tem, da bi bili preveč čustveni.

Pri treningu karateja resen odnos med vadbo med drugim pomeni tudi močno osredotočenje in koncentracijo na tisto, kar počnete…

V karateju se pogosto zgodi, da so posamezniki preveč napeti. Lahko so osredotočeni, vendar so še vseeno napeti in to je uničujoče. Uniči lahko tako tvojo psiho kot tudi telo. Veliko udarcev se odbije nazaj v vaše telo in vas uniči. Veliko tekmovalcev karateja si je poškodovalo sklepe, pretrgalo kite, izpahnilo rame, kolena in boke. V ruski Systemi je velik poudarek na tem, da se ne poškoduje lastno telo, da se izboljša stanje naših sklepov, kit in vsega tega in vsi udarci in gibi so zasnovane v pomoč temu.

Temelj le-tega je v sproščenosti vašega telesa. Če so mišice napete, preprečijo prehod informacije in nič več se ne zavedate okolice. Ko se enkrat sprostite, lahko intuitivno absorbirate informacije. To je tako, kot da bi ujeli ustrezno valovno dolžino, ko se sprostite. Če ste napeti, ukinjate dotok informacij. To je torej osnova: biti popolnoma sproščen. To seveda ne pomeni biti ohlapen, ampak to, da je v vas vse mirno in da se resnično zavedate.

Nadalje, ko ste razumeli predhodni korak, pride molitev kot sledeča stopnja. Ko molite, se čutite ponižne in povezane z Bogom. In vse stvari, ki so na zemlji so odrezane od vas; imate višjo povezavo. Tako se vam odpre veliko informacij, in sicer takšnih, ki ne bazirajo na domišljavosti ali kako biti smešen ali uspešen. Gre za prave informacije.

Absolutno. Molitev ni zgolj ponavljanje določenih besed, saj potem postane skoraj kot meditacija. Molitev v resnici pomeni, da vaše življenje poteka v skladu z Biblijo. Gre za poskušanje storiti vse pravilne stvari v življenju. Šele tako je vaša molitev lahko močna. Glavna molitev je “Gospod, imej usmiljenje”, gre za občutenje kaj si brez Boga, da nisi nič, in da si lahko le z Bogom vse. To vas naredi ponižnega in tolerantnega do ostalih ljudi. Toda molitve se ne poučuje na treningu. Gre za individualno stvar, ki je na vsakem posamezniku posebej in pravzaprav vam ni treba biti Kristjan, da bi to prakticirali.

V večini primerov, ko si ljudje gledajo drug drugemu v oči, gre za izziv. Tako tudi v karateju in mnogih drugih borilnih veščinah izoveš svojega nasprotnika. V ruski Systemi je glavni cilj pomiriti nasprotnika. Zato ga lahko pogledate v oči šele takrat, ko ste prepričani, da ga boste lahko z očmi lahko pomirili, ga kontrolirali in sprostili. Zato pogosto gledamo nasprotnika nad njegovimi očmi. In če vas napada več nasprtnikov, jim gotovo ne boste gledali v oči. Takrat je zagotovo bolje gledati višje, saj vam pogled na celotno periferijo bolj koristi.

Na osebi je veliko več kot le oko. Gledanje v oči in v telo sta bolj športni tehniki. Jaz in moj učitelj lahko zaznava osebo kot celoto, zato nama je ni treba gledati v oči. Takoj zaznava celotno dogajanje brez dejanske analize vizualne informacije. Poleg tega je gledanje v oči bolj tekmovalni aspekt: kdo bo hitreje udaril, nekako v tem smislu.

V resnici sploh ni pasov in stopenj. Psiha je primarna in bolj pomembna kot vaše fizične sposobnosti. Pogosto, ko oseba doseže določen nivo – npr. črni pas – ima ugled, ki ga mora vzdrževati. Dokazal se je v določenih pogledih in se boji to izgubiti. In če z ulice pride nova oseba, ki ga nenadoma začne daviti, ne ve, da ima ta oseba takšno stopnjo črnega pasu.
Ko sem prvič odprl šolo, sem poskušal poučevati podoben prencip, ki sem ga delal v vojski, vendar je učence bilo preveč strah. Ni jih ostalo veliko. Na neki točki sta od 20 ljudi, ki so začeli z vadbo, nadaljevala samo še 2. Seveda je za ljudi, ki jim ni treba iti v vojno, to bilo malo preveč. Sedaj so principi bolj prilagojeni vsakdanjemu življenju.

Dihanje je življenje. To je osnova vsega. Dobesedno, to je življenje. Zato moraš izkoristiti ta vir do maksimuma. Zato tudi toliko dihalnih vaj, ki jih prakticiramo na vsakem treningu. Systema je edini sistem, ki ima pokrite vse vidike dihanja.
Ljudi poučujem, kako ohraniti dihalni ciklus ne glede na karkoli. To je precej težka naloga. Druga stvar, ki je potrebna je ta, da je dihanje polno in celovito, da poteka skozi celotno telo in ne samo do dna pljuč. Obstaja toliko stvari, ki se dajo početi z dihanjem. Eden od prijateljev Mikhaila Ryabka iz Moskve z dihanjem ozdravi celo ljudi z rakom v zadnjem stadiju, ljudi, ki so šli skozi postopke obsevanja, ki jim niso pomagali. Vse to na začudenje zdravnikov.

Eden izmed načinov, kako razumeti Systemo je razumeti, da obstajajo tri stopnje človeških sposobnosti. Prva stopnja je fizična. Predstavljajte si dva moža v sparingu: tisti, ki je bolj zdrav in močnejši bo zmagal – zgolj na osnovi fizičnega nivoja. Naslednja stopnja je spretnost; tisti, ki premore več tehnik in ve več o gibanju, bo zmagal. Stopnja nad tem je duhovna stopnja, stopnja razumevanja; tisti, ki lahko vidi več bo v resnici zmagal. To pride z izkušnjami in zavestjo življenja. To se najpogosteje zgodi med 40imi ali 50imi in naprej. V tem obdobju fizični del morda res ne bo najbolj prevladujoč, toda če ima starejša oseba pravilno razumevanje in duha, potem ga zelo spretna in močna mlada oseba ne more premagati.

Za več informacij o Vladimirju Vasilievu in Systemi preberite članek: Systema – ruski fenomen, kjer se nahaja tudi povezava do uradne strani veščine.

Mark Hemels je urednik revije Meibukan. Vladimirja Vasilieva je intervjujal 23. maja 2004 s prijazno pomočjo prevajalke Valerie Vasiliev.

Poudarki:
"Naravno gibanje je najkrajša pot do učinkovitega rezultata. Tako, kot teče voda. Vedno najde pravo pot."